Reka Malora in njeno porečje

Kjer so ribe, so ribiči. Kjer so ribiči, so zgodbe. Ribiči lažejo, ribiči vedno lažejo. Ampak zgodbe … Zgodbe govorijo resnico. Resnica je kot riba. Spolzka in izmuzljiva. Podobno kot ribe in resnice, so izmuzljive tudi zgodbe Andreja Lupinca. Ko že misliš, da avtorjevo pripoved držiš trdno v rokah, ti pobegne in se skrije v nepričakovan tolmun. In ko se ti zdi, da si osebnost enega izmed likov doumel, ta doživi novo preobrazbo. Reka Malora ima nešteto okljukov, meandrov, razcepov in pritokov. Vendar ima ta zapletena geografija svojo jasno logiko in smisel. Seveda ne na prvi pogled – zazreti se je treba pod gladino. Zgodbe, ki jih ob svoji Malori pripoveduje Lupinc, so svojevrstni potopisi. S potmi pa je pač tako, da se, tudi če v nekem trenutku doživijo nepričakovan ali celo bizaren zasuk, vedno iztečejo do konca. Tako kot reka. In tako kot Andrejeve zgodbe. Andrej postavi piko točno tja, kjer mora biti. Svoje zgodbe pa do njihovih pik pripelje samosvoje, iznajdljivo in spretno. Ker brez spretnosti in iznajdljivosti pač ne boš ujel nobene ribe.