Stolpi

Aleš Šteger v zbirki Stolpi ustvarja večplastno pesniško-esejistično strukturo, ki se giblje med intimnim, filozofskim in družbenokritičnim, pesmi med drugim naslavljajo vojne, cenzuro, izginjanje jezikov, tehnologijo in kapitalizem. Pesmi so komponirane v cikle, ki jih združuje osrednja metafora stolpa – kot simbol vertikalnosti, hrepenenja, izolacije, moči, ruševin in utopije. Stolp je obenem arhitekturna, zgodovinska in duhovna figura, ki se v knjigi razpira v nešteto pomenov: od babilonske zmede jezika do sodobnih ruševin civilizacije. Pogosti so medbesedilni dialogi (Rilke, Celan, Tranströmer), citati iz zgodovine in mitologije (Antigona, Apsara, Xochipilli). Jezik Stolpov je izrazito ritmičen, sugestiven in inovativen. Avtor recimo uporablja postopke razgradnje: pesem se večkrat deklarira kot »ne-pesem«, kot izbris, kot neuspeh, ki ravno v navidezni nezmožnosti upovedovanja najde svojo moč in deluje izrazito sodobno in aktualno. Zbirki dajejo poseben poudarek intimne avtorjeve fotografije in odlična spremna beseda Borisa A. Novaka, v kateri pravi: »Ob radikalni raziskavi pesniškega jezika, ki je bila potrebna za izrekanje skrajne groze današnje smrtonosne mehanizacije človeške kulture in družbe, se sredi žalostink o koncu sveta oglašajo svetle pesmi, sveže hvalnice, ki se čudijo čudežu bivanja. Čudenje kot temeljna in najlepša zmožnost človekovega duha povezuje začetke filozofije in poezije pred davnimi tisočletji z našim poznim časom. Dokler smo se sposobni čuditi, smo sposobni tudi polno in smiselno živeti, nam sporoča pesnik Aleš Šteger«.